Mimo severa Avstralije
Od Port Moresby-ja in Papue Nove Gvineje sem se v sredo 8. oktobra popoldne poslovil. Zjutraj sem na bencinski črpalki v marini v tank natočil nafto, ki tukaj stane nekaj manj kot en evro, in bil sem pripravljen za odhod. Urejanje vstopnih in izstopnih formalnosti mi je vzelo veliko preveč časa, zato sem reševanje težav s sklopko prestavil nekam v prihodnost. Upam, da bom imel na poti do Indonezije dovolj vetra, pristajal pa v prihodnjih tednih itak ne bom kaj dosti.
Spet sem neskončno dolgo čakal na carinika, ki se je namesto zjutraj v marini pojavil šele popoldne, da sem dobil izhodno dovoljenje.
Žal vetra na morju pred Papuo danes ni veliko. Z močnejšim vetrom se bom po napovedih srečal šele zvečer, ko bom daleč od obale. Do takrat pa bo Skokico poganjal motor. Itak moram napolniti akumulatorje, ki so se v zadnjih treh pretežno oblačnih dnevih popolnoma izpraznili.
Naslednji izziv na poti bo Torresov preliv kjer me ob prehodu čez veliki avstralski koralni greben čaka 200 milj slaloma med koralnimi grebeni, plitvinami in ladjami. Spremenljivka na tej poti so tudi krepki plimski tokovi v prelivu, ki v času polne lune dosegajo hitrost blizu treh vozlov in na približno šest ur obrnejo smer. Na spletu sem si kupil nove Navionicsove elektronske navtične karte za Avstralijo, da bo jadranje med otoki in grebeni na severu Avstralije čim lažje.
Dan in noč sta bila polna enakomernega zmernega jadranja. Valovi so se zmanjšali, nobene ladje nisem videl že dva dni, a na barki vseeno ni bilo dolgočasno. Za popestritev je tokrat spet poskrbel motor. Včeraj sem se z vetrom srečal že pred večerom, zato sem z motorjem le do polovice napolnil akumulatorje. Polnjenje sem nameraval dokončati danes, a ko sem zjutraj zagnal motor, se je oglasil alarm za pritisk vode v hladilnem sistemu. Pogledal sem v motorni prostor in videl lužo pod motorjem in našel počeno cevko, ki hladilno tekočino vodi z ene strani motorja na drugo. Med pregledovanjem motorja pa sem videl, da pušča tudi cev za hlajenje motorja z morsko vodo in je pustila slano sled na ohišju motorja in po kablih.
Barka zna po zmerno vzvalovanem morju s pomočjo avtopilota itak jadrati sama, zato sem se lahko posvetil popravilu, le vsake toliko časa sem za vsak slučaj iz motornega prostora splezal na palubo in pogledal, kaj se dogaja na morju v okolici. Nekaj podobnega s puščanjem cevi na motorju se mi je že zgodilo na Grenlandiji, zato sem takrat za rezervo kupil nekaj metrov cevi, ki mi je zdaj prišla prav in sem motor lahko popravil z novimi cevmi brez improvizacije. Vse skupaj je bilo po svoje enostavno, a mi je vseeno vzelo nekaj ur, preden sem motor lahko zagnal. Nič ne pušča in motor zdaj brni in polni akumulatorje, da mi ponoči ne bo potrebno krmariti na roke in z ugasnjenimi lučmi in instrumenti. Vesel in ponosen sem bil na svoje opravljeno delo. Tokrat sem barko popravil na odprtem morju in ne v enem od najlepših zalivov na svetu.
Navkljub temu, da sem 120 milj skozi Torresov preliv večinoma prejadral ponoči, je bila pot manj naporna in hitrejša, kot sem pričakoval. Večinoma gre zahvala za to dobremu vetru ter jasni in z mesečino obsijani noči, ko sem lahko dobro videl otočke in valove na grebenih, po katerih sem se lahko orientiral med jadranjem.
Zjutraj sem bil že mimo otoka Thursday in mimo še nekaj drugih naseljenih avstralskih otokov sem zajadral na Arafursko morje. Na celotni poti skozi Torresov preliv ponoči nisem srečal niti ene ladje. Prve sem videl šele zjutraj pri otokih.
Mislil sem že napisati, da sem se poslovil od Pacifika in zajadral na Indijski ocean, pa sem za vsak primer preveril na zemljevidu oceanov in videl, da severna meja med oceanoma poteka po črti med Darwinom in Singapurjem. Arafursko morje je torej robno morje Tihega oceana, in na Indijski ocean bom moral še nekaj dni počakati.
